Tradicionalni blagoslov in pokušina vin v Hmeljčiču

Lep, tradicionalen in pomenljiv običaj na godovni dan sv. Janeza Evangelista, 27. decembra, ali na šentjanževo, kot so ga pri nas ljudsko poimenovali


Bil je najmlajši apostol in Jezusov najljubši učenec. Avtor četrtega evangelija, bolj poglobljenega od ostalih treh, in Razodetja (Apokalipse), zadnjega skrivnostnega poglavja v Svetem pismu Nove zaveze. Edini apostol, ki je umrl naravne smrti, kljub morilskim nameram cesarja Domicijana (51–96). Datum Janezovega (od hebrejskega Yohanan in pozneje grškega Joanis, kar pomeni Gospod je milostljiv) rojstva ni znan, zadovoljiti se moramo le s krajem Betsajda ob Genezareškem jezeru, ki mu pravijo tudi Galilejsko ali Tiberijsko. Bil je preprostega stanu, sin ribiča, tudi sam je ribaril. Umrl je v visoki starosti okrog leta 101 v Efezu, današnja Turčija ob sredozemski obali, kamor je prišel leta 69, da bi vodil tamkajšnjo cerkev in druge v Mali Aziji. V Efezu je bil znameniti poganski Artemidin tempelj, posvečen grški boginji lova, živali, narave in rodovitnosti. Veličastna antična mojstrovina, eno od sedmih čudes starega veka, s 141 metri dolžine in 73 metri širine enkrat večja od atenskega Partenona. Artemidin svečenik je želel preveriti Janezovo duhovno moč in svetost, ponudil mu je kelih s strupom. Apostol je spoznal njegovo namero, blagoslovil kelih, iz katerega se je izvila kača, in izpil ponujeno brez posledic. Ta motiv pogosto najdemo na upodobitvah sv. Janeza Evangelista, prav tako kraljevsko ptico orla, njegova atributa sta tudi pero in knjiga.

 

Sv. Janez je v naši ljudski govorici postal sveti Šentjanž ali samo Šentjanž. Kot so ugotovili pozneje, naj bi umrl 26. septembra, toda njegov praznični 27. december se lepo umesti v božični čas. Sploh pa naj bi prekvasil in pokristjanil pogansko predkrščansko obredje, ko so indoevropska ljudstva v tem času darovala napoj bogovom. Svetnik z blagoslovljenim kelihom je bil za to kot naročen, tudi zaradi ljubeznive in blage nravi. Do uvedbe cerkvenega blagoslova vina 27. decembra je bil tako samo še korak. Običaj se je hitro razširil po srednji Evropi in pljusknil do nas, kjer se je najbolj prijel na Štajerskem in Kranjskem, kot leta 1892 poroča v Metliki rojeni jezikoslovec in narodopisec Ivan Navratil (1825–1896). Na ta dan blagoslovljeno vino postane šentjanževec ali sv. Janeza žegen, je obredna pijača, ponekod ga nekaj natočijo v vinske sode in s tem blagoslovijo vse vino, drugje z njim pokropijo vinograde za dober rod v prihodnjem letu, človekoljubni gospodarji so ga nekaj oddelili viničarjem, revežem in beračem, gostoljubni so ga naklonili naokrog raztepenim sorodnikom in otrokom, ki so se na štefanovo (26. decembra) in šentjanževo radi zbrali v domači hiši. Šentjanževec je tudi vino, ki se ga pije nazadnje, ob slovesu, in se ga ne sme nikoli odkloniti, četudi le požirek, kot svari srednjeveška legenda. Na šentjanževo so peljali mladeniča na morišče. V špalirju je zala mladenka na smrt obsojenemu ponudila kupico vina. Ta jo je odklonil. Takoj ko je rabelj opravil svoje, je prijezdil kraljevi sel z novico o pomilostitvi. Če bi mladenič sprejel mladenkin dar, bi ostal živ. Danes seveda ne gre za tako usodne reči, vendar šentjanževca kljub temu ne kaže odkloniti. Tudi zato, da se ohrani lepa navada.

 

Kot denimo vsakoletni blagoslov vina v Hmeljčiču, mali vasici na Dolenjskem, kjer se s trto muči in z vinom nazdravlja tudi moja beležnica. Hmeljčič se prvič omenja leta 1290 v zapisih stiškega cistercijanskega samostana, ki je tam kupil štiri kmetije. Glede na vse okoliščine in poznejša listinsko izpričana dejstva upravičeno sklepam, da so enkrat takrat ali ne dosti pozneje beli bratje začeli na teh gričih gojiti vinsko trto. Cistercijanci so bili od nekdaj dobri in napredni kmetovalci, tudi vinogradniki. Te veščine so iz Burgundije, kjer je bil njihov sedež v kraju Citeaux (Cistercium po latinsko), ustanovljen ob koncu 11. stoletja, prenesli v druge vinorodne kraje, tudi v Stično. In od tu v Hmeljčič ter še kam po Dolenjski. Tako imenovani stiški vinogradi, kot so jim rekli domačini, so tod vztrajali do leta 1975, potem so jih prodali, sadovnjak pa še vedno životari.

 

Tudi tradicionalni blagoslov vina v Hmeljčiču je šel skozi burne čase, a vseeno ostal živ, za kar imajo zasluge domačini, zadnje čase pa predvsem Vinogradniško društvo Mirna Peč. Točen začetek ni znan, po ustnem izročilu naj bi segel v 18. stoletje, morda še bolj nazaj. Je pa spoštovanja vredno, spet po ustnem izročilu, da blagoslova vina niso nikoli opustili, tudi v viharnih vojnih časih ne, niti v povojnih, ko so bili taki cerkveni obredi na seznamu nezaželenih. So pač možje takrat naskrivaj smuknili v podružnično cerkev Marijinega vnebovzetja s svojo pletenko in jo položili pred stranski oltar sv. Janeza. Lanskega 27. decembra je bilo pletenk nekaj manj kot štirideset, kdor je želel, jo je po maši in blagoslovu mirnopeškega župnika Janeza Rihtaršiča odnesel v bližnji gasilski dom na vodeno degustacijo s strokovnimi komentarji. Samo dve vini sta imeli manjši, a lahko odpravljivi napaki, vsa ostala so bila svetniku v čast in nam v veselje.

Foto:  beleznica 179 El Greco: sv. Janez Evangelist in sv. Janez Krstnik (1605–10)

Objavljeno v Slovenskih novicah, priloga Okusi, sobota, 7. januar 2017

 

Slovenske novice, priloga Okusi, sobota, 7. januar 2017.pdf

TOKRAT NA KRAS

Tja smo se podali navsezgodaj v soboto, 16. aprila, iz Mirne Peči, in najprej obiskali Kmetijo Zidarich v Praprotu (Prepotto) na italijanski strani Krasa. Ob pršutu, siru in kruhu smo degustirali pet vzorcev vin, kjer nista manjkala njihova paradna konja: bela vitovska in črni teran. Benjamin Zidarich je bil pred leti po izboru ugledne ameriške revije Wine & Spirits uvrščen med sto najboljših vinarjev na svetu. Za vinograde, skupaj osem hektarjev, ima ekološki certifikat, tudi kletari po ekoloških načelih: selekcioniranih kvasovk ne dodaja, maceracije trajajo od enega do dveh tednov, včasih tudi dlje, vin ne filtrira, čistil in drugih dodatkov razen minimalnih količin žvepla ne uporablja. Morda so koga zmotila njegova motna in rahlo trpka bela vina, toda to je očitno eden od receptov za uspeh na mednarodnem trgu, zasičenem z globalno unificiranimi sortami, saj uspešno proda polovico od svojih trideset tisoč buteljk po cenah, ki gredo od petnajstih evrov navzgor. Njegova impozantna klet v petih etažah, vklesana v kraški kamen, pa je ne glede na vina vzbujala splošno občudovanje.

Potem smo se vrnili na našo stran, v Vinakras v Sežano, se pod strokovnim vodstvom enologinje Sanje Planinšek sprehodili skozi predelovalne prostore in nato v obokani kleti iz 19. stoletja sedli h kosilu, ki ga je spremljalo pet vzorcev vin, od kraške penine (iz terana) do sladkega teranovega likerja, vmes pa malvazija in dve različici terana: izbrani PTP 2014 in starani oz. zoreni teran 2009, ki mu tam pravijo teranton. To je njihova posebnost, ki jo dajo samo najboljši letniki, vino vsaj pet let zori v lesenih sodih in prepričljivo dokazuje, da teran ni enoletno ali dvoletno vino, kot je dolgo časa vladalo prepričanje. Terantona ob takih priložnostih ne ponujajo, nam so ga namenili. Ker znano ceniti dobra vina, kar smo pokazali udeleženci strokovnega izleta na vseh degustacijah s pozornostjo, zanimanjem, spraševanjem in zgledno disciplino.

Za predah pred našo tretjo vinsko postajo smo se z vodičem pogreznili v svetovno znano kraško jamo Vilenica, ki je že v 17. stoletju zaslovela kot prva turistična jama v Evropi. Upravičeno, saj je razkošje različnih kapnikov in drugih kraških pojavov dih jemajoče. Imeli smo še dovolj časa za skok do bližnje Lipice in tam za kavo ali kaj drugega.

Naša zadnja postojanka je bila vinogradniško-turistična kmetija Lisjak v Dutovljah, ki se ponaša tudi s sto let starim vinogradom in imenitno kamnito obokano kletjo. Ob klasičnem kraškem prigrizku je Boris Lisjak dokazal, da je mojster vitovske in terana (tega na Krasu daje sorta refošk), čeprav je mnoge še bolj navdušila njegova rdeča zvrst Sara iz tretjinskih deležev cabernet sauvignona, merlota in refoška. Boris je tudi predsednik Konzorcija kraških pridelovalcev terana in nam je nazorno razložil, kaj je namen konzorcija, ki so ga ustanovili po vzoru italijanskih: dosledna notranja kontrola v vinogradu in kleti za višjo in zajamčeno kakovost terana, na koncu še potrditev devet članske komisije, ali vzorec ustreza merilom za teran s konzorcijsko oznako; če so samo trije proti, vzorec ne dobi konzorcijske nalepke. Strogost, ki se obrestuje na dolgi rok, kraški terani postajajo iz leta v leto boljši, sploh če je še vreme naklonjeno. Za zgled še komu drugemu, tudi dolenjskim vinogradnikom, saj je o cvičkovem konzorciju komaj kaj slišati. /Jože Rozman/

Foto galerija :

Strokovni izlet Kras 16.4.2016
Strokovni izlet Kras 16.4.2016Apr 15, 2016Slike: 73
 

Foto: M.P., F.Š.

Bili smo na Štajerskem, pri naših in čez

Kot smo se dogovorili, tako je tudi bilo: 52 vinogradnic in vinogradnikov smo se v soboto, 18. aprila, podali na strokovni izlet. Jutranji in dopoldanski dež nas ni prav nič motil, skoraj smo s seboj prinesli boljše vreme in celo nekaj sonca na Štajersko, kamor smo se odpravili polnoštevilno, kolikor sedežev je bilo na voljo v avtobusu.

Prva postojanka je bila Hiša vina Doppler na Kozjaku pri Zgornji Kungoti. Pred leti sta Mihaela Krsnik Kopše in njen mož Boštjan na vrhu hriba, od koder se razprostira čudovit razgled vse naokoli, postavila novo moderno klet s 600 kvadratnimi metri uporabnih površin. Za 1,4 milijona evrov vredno naložbo sta pridobila nekaj manj kot polovico evropskih sredstev, a nas so bolj zanimala njihova vina, s katerimi pozorna gostiteljica s svojo družinsko ekipo ni skoparila. Začeli smo z zelo suho penino Diona, potem šest mirnih vin, vmes pa jagode ter sir z medom, suho sadje in črn kruh, pa seveda topla malica z golažem na kungoški način. Nihče ni po dobrih treh urah odšel ne lačen ne žejen.

Slaba pol ure vožnje po ozkih in zavitih, nekdaj gotovo kolovoznih poteh med vinogradi, nam je vzelo do posestva Gross na avstrijski strani tik za mejo. Tuji ugledni vinski kritiki ga uvrščajo med deset najboljših avstrijskih vinarjev, če to komurkoli kaj pomeni. Nas je mojster Alois Gross prepričal predvsem s svojimi sauvignoni, tudi tistimi iz najboljših leg, posebej se je odrezal z letnikom 2006, še vedno živahnim in sočnim, ki ga v kleti ceni od 50 evrov navzgor. Nekaj tisoč trt ima tudi v Halozah in sauvignon od tu je celo polnejši in bolj zaokrožen od njegovih avstrijskih. Prva zato se je tudi odločil za nakup vinograda na naši strani.

Nedaleč vstran, a na naši strani, so svečinski turistični delavci v dvesto let stari viničariji uredili Vinogradniški muzej Kebl, kjer smo se ob starih vinogradniških in drugih orodjih ter hišni opremi kot nekoč lahko nostalgično in za nekaj trenutkov preselili v dobre, stare čase.

Še eno sodobno pridobitev smo preverili v besedah in dejanjih: na svečinskem pobočju se sredi vinogradov soncu nastavlja nova klet Valdhuber z veliko gostinsko sobo, kuhinjo, apartmaji in vsem drugim potrebnim. Okroglih 860 tisoč evrov je veljala nova naložba, EU je pomagala s 40 odstotki, prve goste sta Dijana in Mirč Valdhuber sprejela lani. Za nas sta pripravila izdatno zgodnjo večerjo ob spremljavi pestre palete njihovih vin.

Ker vemo, da na Štajerskem, tako pri nas kot tam čez, prevladujejo bela vina, nismo prav nič sitnarili z rdečimi. Ta pridejo na vrsto kdaj drugič. Štajerska bela pa nas niso pustila ravnodušne, čeprav letnik 2014 tudi pri njih ne kujejo v zvezde. Toda kdor se je potrudil in zna, je lahko pridelal prav simpatična vina: čista, natančna, sortna, živahna in sočna, z nekaj več kisline kot običajno, sicer tanjša, a zato vabljivo pitna. Starejši letniki pa, kot se zanje spodobi: resnejši, polnejši, bolj zaokroženi. Saj je prav tako, če bi si bila vina preveč podobna, bi bila lahko že dolgočasna.

J.R.

Foto galerija :

Strokovni izlet 18.4.2015
Strokovni izlet 18.4.2015Apr 18, 2015Slike: 105
 

Foto: M.G., M.P.