Kot smo se dogovorili, tako je tudi bilo: 52 vinogradnic in vinogradnikov smo se v soboto, 18. aprila, podali na strokovni izlet. Jutranji in dopoldanski dež nas ni prav nič motil, skoraj smo s seboj prinesli boljše vreme in celo nekaj sonca na Štajersko, kamor smo se odpravili polnoštevilno, kolikor sedežev je bilo na voljo v avtobusu.
Prva postojanka je bila Hiša vina Doppler na Kozjaku pri Zgornji Kungoti. Pred leti sta Mihaela Krsnik Kopše in njen mož Boštjan na vrhu hriba, od koder se razprostira čudovit razgled vse naokoli, postavila novo moderno klet s 600 kvadratnimi metri uporabnih površin. Za 1,4 milijona evrov vredno naložbo sta pridobila nekaj manj kot polovico evropskih sredstev, a nas so bolj zanimala njihova vina, s katerimi pozorna gostiteljica s svojo družinsko ekipo ni skoparila. Začeli smo z zelo suho penino Diona, potem šest mirnih vin, vmes pa jagode ter sir z medom, suho sadje in črn kruh, pa seveda topla malica z golažem na kungoški način. Nihče ni po dobrih treh urah odšel ne lačen ne žejen.
Slaba pol ure vožnje po ozkih in zavitih, nekdaj gotovo kolovoznih poteh med vinogradi, nam je vzelo do posestva Gross na avstrijski strani tik za mejo. Tuji ugledni vinski kritiki ga uvrščajo med deset najboljših avstrijskih vinarjev, če to komurkoli kaj pomeni. Nas je mojster Alois Gross prepričal predvsem s svojimi sauvignoni, tudi tistimi iz najboljših leg, posebej se je odrezal z letnikom 2006, še vedno živahnim in sočnim, ki ga v kleti ceni od 50 evrov navzgor. Nekaj tisoč trt ima tudi v Halozah in sauvignon od tu je celo polnejši in bolj zaokrožen od njegovih avstrijskih. Prva zato se je tudi odločil za nakup vinograda na naši strani.
Nedaleč vstran, a na naši strani, so svečinski turistični delavci v dvesto let stari viničariji uredili Vinogradniški muzej Kebl, kjer smo se ob starih vinogradniških in drugih orodjih ter hišni opremi kot nekoč lahko nostalgično in za nekaj trenutkov preselili v dobre, stare čase.
Še eno sodobno pridobitev smo preverili v besedah in dejanjih: na svečinskem pobočju se sredi vinogradov soncu nastavlja nova klet Valdhuber z veliko gostinsko sobo, kuhinjo, apartmaji in vsem drugim potrebnim. Okroglih 860 tisoč evrov je veljala nova naložba, EU je pomagala s 40 odstotki, prve goste sta Dijana in Mirč Valdhuber sprejela lani. Za nas sta pripravila izdatno zgodnjo večerjo ob spremljavi pestre palete njihovih vin.
Ker vemo, da na Štajerskem, tako pri nas kot tam čez, prevladujejo bela vina, nismo prav nič sitnarili z rdečimi. Ta pridejo na vrsto kdaj drugič. Štajerska bela pa nas niso pustila ravnodušne, čeprav letnik 2014 tudi pri njih ne kujejo v zvezde. Toda kdor se je potrudil in zna, je lahko pridelal prav simpatična vina: čista, natančna, sortna, živahna in sočna, z nekaj več kisline kot običajno, sicer tanjša, a zato vabljivo pitna. Starejši letniki pa, kot se zanje spodobi: resnejši, polnejši, bolj zaokroženi. Saj je prav tako, če bi si bila vina preveč podobna, bi bila lahko že dolgočasna.
J.R.
Foto galerija :
Foto: M.G., M.P.