Svetovni fenomen
Sobota, 11. maj, 4.30, odhod iz Mirne Peči, 41 udeležencev. Čaka nas približno 330 km vožnje do osrčja pridelave prosecca v Benečiji, do območja Conegliano Valdobbiadene superiore DOCG (Denominazione di Origine Controllata e Garantita), ki je najvišja raven porekla, zaščite in kakovosti nekega vina po italijanski zakonodaji. Ravninski vinogradi v Furlaniji in Benečiji nas niso pretirano zanimali, zgolj mimobežno iz avtobusa, saj takšne lege niso ravno najbolj kakovostne. Od Conegliana na vzhodu do 35 kilometrov oddaljenega Valdobbiadena na zahodu, kar je bil naš cilj, pa se razteza razgiban gričevnat svet, približno petdeset kilometrov severno od Benetk in sto kilometrov južno od Dolomitov, večinoma tako strm, da brez teras ne gre. Tudi strmin vajeni mirnopeški vinogradniki so se čudili, kdo je tukaj tako nor, da se gre sploh vinogradništvo. Ampak se gredo, že stoletja, opuščenih vinogradopv ni bilo videti, kajti prosecco je v zadnjih desetih, petnajstih letih postal svetovna uspešnica. S 660 milijoni steklenic letno je krepko prehitel slovito, prestižno in drago Šampanjo, ki ostaja pri 300 do 330 milijonih steklenic. V Londonu, kjer se ustvarja svetovna vinska moda, je zdaj prosecco popularnejši od šampanjcev. Kako to? Prosecco je peneče vino, pridelano po tako imenovani charmat ali tankovski metodi, ki se od klasične, tradicionalne ali šampanjske razlikuje po tem, da drugo vrenje ne poteka v steklenici, ampak v velikih jeklenih tankih, rečejo jim avtoklavi. Čas zorenja na odmrlih kvasovkah je krajši, od nekaj mesecev do največ leta dni, vino potem v inertni atmosferi in pod pritiskom filtrirajo ter vstekleničijo in je pivcem na voljo že prvo leto po trgatvi. Praviloma ne sega prek 11,5 % alkohola, zato je lažje, odlikujeta ga všečna sadnost in pitnost, ne potrebuje velikih besed in razlag, ampak zgolj žejna in osvežitve željna usta, ki jih je očitno dovolj po svetu. Osnovno vino z najmanj 85 odstotki zaznamuje sorta glera, preostali delež smejo zapolniti manj znane lokalne sorte, lahko tudi chardonnay ali beli pinot. Glera je masovnica, pet, nekaj manj ali več kilogramov po trti je pravilo, dovoljen pridelek po hektarju na območju DOC (nižja raven zaščite in kakovosti kot DOCG) je 13,5 ton, na območju DOCG 13 ton, na najbolj eminentni in opevani legi Cartizze, ki se razteza na vsega 107 hektarjih, pa je “samo” 12 ton. Takšna količina grozdja po hektarju ali po trti zmore dati osnovnemu vinu, verjeli ali ne, zgolj šest do sedem volumenskih odstotkov alkohola. Vprašali smo v dveh kleteh in v obeh so nam povedali isto. Z dodatkom sladkorja za drugo fermentacijo potem pridejo do tistih enajst ali nekaj več. Odkupne cene grozdja? Do dveh evrov za kilogram iz slabših leg, pet evrov za grozdje iz Cartizz. Torej se splača, zaradi osupljivih strmin je tako imenovano herojsko vinogradništvo pošteno plačano. Cene prosecca se gibljejo od osem, devet EUR iz slabših leg, iz boljših od enajst navzgor, za Cartizze je bilo treba v kleti Ruggeri odšteti devetnajst EUR.
Pokušnje in vse ostalo
Tam je bil naša prva degustacijska postaja s štirimi vzorci, po ogledu kleti in izčrpni razlagi postopka pridelave prosecca. Ruggeri zmore milijon in pol steklenic letno in je pravi palček v primerjavi z Mionettom, naša druga pokušnja treh vzorcev, ki je s 55 milijoni steklenic letno največja pridelovalka prosecca. Po dveh degustacijah je napočil čas za izdatno in okusno kosilo v restavraciji Fontanzze, ob vznožju tako strmega vinograda, da je še nam zastajal dih, kaj šele dvema možakoma, ki sta se zgoraj mučila z ročnima škropilnicama, Po kosilu krajši vzpon na razgledno točko sredi gričevnato razposajenih vinogradov in nato skok do posestva Conte Collalto, ki častitljive plemiške korenine vleče od leta 958 naprej. Danes premorejo 150 hektarjev vinogradov, od tega dve tretjini za glero, ostalo je namenjeno devetnajstim sortam za mirna vina, in so edina klet, ki na tem območju poleg prosecca ponuja tudi nepeneča vina. Seveda so nas zanimala, najprej imeniten manzoni bianco (križanec renskega rizlinga in belega pinota), nato manzoni 2.15 (križanec cabernet sauvignona in glere) v živahni rose izvedbi ter kot resna in krepka rdečina, za konec še wildbacher, ki je redkost v teh krajih, saj ta rdeča sorta domuje na avstrijskem Štajerskem, kjer daje precej intrigantno vino schilcher. Polni vinogradniško vinarskih vtisov in novih informacij, saj je bil že čas, smo se potem napotili proti domu.
Jože Rozman
fotografije: Diana Zupan, Miran Kramar, Tomo Zupan, Marko Granda