Tja smo se podali navsezgodaj v soboto, 16. aprila, iz Mirne Peči, in najprej obiskali Kmetijo Zidarich v Praprotu (Prepotto) na italijanski strani Krasa. Ob pršutu, siru in kruhu smo degustirali pet vzorcev vin, kjer nista manjkala njihova paradna konja: bela vitovska in črni teran. Benjamin Zidarich je bil pred leti po izboru ugledne ameriške revije Wine & Spirits uvrščen med sto najboljših vinarjev na svetu. Za vinograde, skupaj osem hektarjev, ima ekološki certifikat, tudi kletari po ekoloških načelih: selekcioniranih kvasovk ne dodaja, maceracije trajajo od enega do dveh tednov, včasih tudi dlje, vin ne filtrira, čistil in drugih dodatkov razen minimalnih količin žvepla ne uporablja. Morda so koga zmotila njegova motna in rahlo trpka bela vina, toda to je očitno eden od receptov za uspeh na mednarodnem trgu, zasičenem z globalno unificiranimi sortami, saj uspešno proda polovico od svojih trideset tisoč buteljk po cenah, ki gredo od petnajstih evrov navzgor. Njegova impozantna klet v petih etažah, vklesana v kraški kamen, pa je ne glede na vina vzbujala splošno občudovanje.
Potem smo se vrnili na našo stran, v Vinakras v Sežano, se pod strokovnim vodstvom enologinje Sanje Planinšek sprehodili skozi predelovalne prostore in nato v obokani kleti iz 19. stoletja sedli h kosilu, ki ga je spremljalo pet vzorcev vin, od kraške penine (iz terana) do sladkega teranovega likerja, vmes pa malvazija in dve različici terana: izbrani PTP 2014 in starani oz. zoreni teran 2009, ki mu tam pravijo teranton. To je njihova posebnost, ki jo dajo samo najboljši letniki, vino vsaj pet let zori v lesenih sodih in prepričljivo dokazuje, da teran ni enoletno ali dvoletno vino, kot je dolgo časa vladalo prepričanje. Terantona ob takih priložnostih ne ponujajo, nam so ga namenili. Ker znano ceniti dobra vina, kar smo pokazali udeleženci strokovnega izleta na vseh degustacijah s pozornostjo, zanimanjem, spraševanjem in zgledno disciplino.
Za predah pred našo tretjo vinsko postajo smo se z vodičem pogreznili v svetovno znano kraško jamo Vilenica, ki je že v 17. stoletju zaslovela kot prva turistična jama v Evropi. Upravičeno, saj je razkošje različnih kapnikov in drugih kraških pojavov dih jemajoče. Imeli smo še dovolj časa za skok do bližnje Lipice in tam za kavo ali kaj drugega.
Naša zadnja postojanka je bila vinogradniško-turistična kmetija Lisjak v Dutovljah, ki se ponaša tudi s sto let starim vinogradom in imenitno kamnito obokano kletjo. Ob klasičnem kraškem prigrizku je Boris Lisjak dokazal, da je mojster vitovske in terana (tega na Krasu daje sorta refošk), čeprav je mnoge še bolj navdušila njegova rdeča zvrst Sara iz tretjinskih deležev cabernet sauvignona, merlota in refoška. Boris je tudi predsednik Konzorcija kraških pridelovalcev terana in nam je nazorno razložil, kaj je namen konzorcija, ki so ga ustanovili po vzoru italijanskih: dosledna notranja kontrola v vinogradu in kleti za višjo in zajamčeno kakovost terana, na koncu še potrditev devet članske komisije, ali vzorec ustreza merilom za teran s konzorcijsko oznako; če so samo trije proti, vzorec ne dobi konzorcijske nalepke. Strogost, ki se obrestuje na dolgi rok, kraški terani postajajo iz leta v leto boljši, sploh če je še vreme naklonjeno. Za zgled še komu drugemu, tudi dolenjskim vinogradnikom, saj je o cvičkovem konzorciju komaj kaj slišati. /Jože Rozman/
Foto galerija :
Foto: M.P., F.Š.