Lep, tradicionalen in pomenljiv običaj na godovni dan sv. Janeza Evangelista, 27. decembra, ali na šentjanževo, kot so ga pri nas ljudsko poimenovali
Bil je najmlajši apostol in Jezusov najljubši učenec. Avtor četrtega evangelija, bolj poglobljenega od ostalih treh, in Razodetja (Apokalipse), zadnjega skrivnostnega poglavja v Svetem pismu Nove zaveze. Edini apostol, ki je umrl naravne smrti, kljub morilskim nameram cesarja Domicijana (51–96). Datum Janezovega (od hebrejskega Yohanan in pozneje grškega Joanis, kar pomeni Gospod je milostljiv) rojstva ni znan, zadovoljiti se moramo le s krajem Betsajda ob Genezareškem jezeru, ki mu pravijo tudi Galilejsko ali Tiberijsko. Bil je preprostega stanu, sin ribiča, tudi sam je ribaril. Umrl je v visoki starosti okrog leta 101 v Efezu, današnja Turčija ob sredozemski obali, kamor je prišel leta 69, da bi vodil tamkajšnjo cerkev in druge v Mali Aziji. V Efezu je bil znameniti poganski Artemidin tempelj, posvečen grški boginji lova, živali, narave in rodovitnosti. Veličastna antična mojstrovina, eno od sedmih čudes starega veka, s 141 metri dolžine in 73 metri širine enkrat večja od atenskega Partenona. Artemidin svečenik je želel preveriti Janezovo duhovno moč in svetost, ponudil mu je kelih s strupom. Apostol je spoznal njegovo namero, blagoslovil kelih, iz katerega se je izvila kača, in izpil ponujeno brez posledic. Ta motiv pogosto najdemo na upodobitvah sv. Janeza Evangelista, prav tako kraljevsko ptico orla, njegova atributa sta tudi pero in knjiga.
Sv. Janez je v naši ljudski govorici postal sveti Šentjanž ali samo Šentjanž. Kot so ugotovili pozneje, naj bi umrl 26. septembra, toda njegov praznični 27. december se lepo umesti v božični čas. Sploh pa naj bi prekvasil in pokristjanil pogansko predkrščansko obredje, ko so indoevropska ljudstva v tem času darovala napoj bogovom. Svetnik z blagoslovljenim kelihom je bil za to kot naročen, tudi zaradi ljubeznive in blage nravi. Do uvedbe cerkvenega blagoslova vina 27. decembra je bil tako samo še korak. Običaj se je hitro razširil po srednji Evropi in pljusknil do nas, kjer se je najbolj prijel na Štajerskem in Kranjskem, kot leta 1892 poroča v Metliki rojeni jezikoslovec in narodopisec Ivan Navratil (1825–1896). Na ta dan blagoslovljeno vino postane šentjanževec ali sv. Janeza žegen, je obredna pijača, ponekod ga nekaj natočijo v vinske sode in s tem blagoslovijo vse vino, drugje z njim pokropijo vinograde za dober rod v prihodnjem letu, človekoljubni gospodarji so ga nekaj oddelili viničarjem, revežem in beračem, gostoljubni so ga naklonili naokrog raztepenim sorodnikom in otrokom, ki so se na štefanovo (26. decembra) in šentjanževo radi zbrali v domači hiši. Šentjanževec je tudi vino, ki se ga pije nazadnje, ob slovesu, in se ga ne sme nikoli odkloniti, četudi le požirek, kot svari srednjeveška legenda. Na šentjanževo so peljali mladeniča na morišče. V špalirju je zala mladenka na smrt obsojenemu ponudila kupico vina. Ta jo je odklonil. Takoj ko je rabelj opravil svoje, je prijezdil kraljevi sel z novico o pomilostitvi. Če bi mladenič sprejel mladenkin dar, bi ostal živ. Danes seveda ne gre za tako usodne reči, vendar šentjanževca kljub temu ne kaže odkloniti. Tudi zato, da se ohrani lepa navada.
Kot denimo vsakoletni blagoslov vina v Hmeljčiču, mali vasici na Dolenjskem, kjer se s trto muči in z vinom nazdravlja tudi moja beležnica. Hmeljčič se prvič omenja leta 1290 v zapisih stiškega cistercijanskega samostana, ki je tam kupil štiri kmetije. Glede na vse okoliščine in poznejša listinsko izpričana dejstva upravičeno sklepam, da so enkrat takrat ali ne dosti pozneje beli bratje začeli na teh gričih gojiti vinsko trto. Cistercijanci so bili od nekdaj dobri in napredni kmetovalci, tudi vinogradniki. Te veščine so iz Burgundije, kjer je bil njihov sedež v kraju Citeaux (Cistercium po latinsko), ustanovljen ob koncu 11. stoletja, prenesli v druge vinorodne kraje, tudi v Stično. In od tu v Hmeljčič ter še kam po Dolenjski. Tako imenovani stiški vinogradi, kot so jim rekli domačini, so tod vztrajali do leta 1975, potem so jih prodali, sadovnjak pa še vedno životari.
Tudi tradicionalni blagoslov vina v Hmeljčiču je šel skozi burne čase, a vseeno ostal živ, za kar imajo zasluge domačini, zadnje čase pa predvsem Vinogradniško društvo Mirna Peč. Točen začetek ni znan, po ustnem izročilu naj bi segel v 18. stoletje, morda še bolj nazaj. Je pa spoštovanja vredno, spet po ustnem izročilu, da blagoslova vina niso nikoli opustili, tudi v viharnih vojnih časih ne, niti v povojnih, ko so bili taki cerkveni obredi na seznamu nezaželenih. So pač možje takrat naskrivaj smuknili v podružnično cerkev Marijinega vnebovzetja s svojo pletenko in jo položili pred stranski oltar sv. Janeza. Lanskega 27. decembra je bilo pletenk nekaj manj kot štirideset, kdor je želel, jo je po maši in blagoslovu mirnopeškega župnika Janeza Rihtaršiča odnesel v bližnji gasilski dom na vodeno degustacijo s strokovnimi komentarji. Samo dve vini sta imeli manjši, a lahko odpravljivi napaki, vsa ostala so bila svetniku v čast in nam v veselje.
Foto: beleznica 179 El Greco: sv. Janez Evangelist in sv. Janez Krstnik (1605–10)
Objavljeno v Slovenskih novicah, priloga Okusi, sobota, 7. januar 2017
